Bi reciklirali svojo elektronsko napravo?

Proizvodnja dobrin za trg in za potrošnike je izjemnega pomena, a tu obstaja tudi druga plat medalje, o kateri se v sodobni družbi manj govori, in sicer družbena in ekološka škoda, ki jo povzroča proizvodnja. Hitro izčrpavanje naravnih virov škoduje okolju, pridobivanje nekaterih izredno pomembnih surovin poteka na vojnih ali drugih nevarnih področjih in povzroča številne družbene konflikte, delavci v nekaterih tovarnah elektronskih naprav pa se medtem soočajo s slabimi delovnimi pogoji.

V vrednostni verigi elektronskih naprav so velik problem škodljive emisije, ki se v okolje izločajo že med postopkom izdelave pa tudi pri dostavljanju teh naprav uporabnikom po celem svetu. Ko pa jih ti enkrat dobijo v roke, jih ne uporabljajo tako dolgo, kot bi jih lahko. In to kljub preverjenemu dejstvu, da dlje kot izdelek ostane v obtoku, manjši je njegov vpliv na okolje.

V idealnem primeru bi napravo najdlje uporabljali v prvem obdobju, ko je nova, nato bi zaživela kot rabljena, obnovili ali nadgradili pa bi jo še za tretje oziroma četrto obdobje uporabe in šele nato reciklirali.

Imate doma odrabljen pametni telefon, ki ga hranite nekje globoko v predalu? Preverite, za kaj vse ga lahko še vedno pametno uporabite.

Odlike trajnostno naravnanih naprav

Glavna odlika trajnostno naravnane naprave je njena zasnova, zaradi katere jo uporabnik želi obdržati čim dlje. Poleg tega pa jo odlikujejo še popravljivost, dolgoročna funkcionalnost in tehnološka dolgoživost. Proces staranja oz. obrabe, ki so mu podvrženi vsi človeški izdelki, mora biti ob pravilni skrbi in vzdrževanju čim bolj upočasnjen. Življenjska doba je namreč opredeljena od trenutka izdelave do trenutka, ko naprava odpove zaradi neodpravljive fizične okvare ali funkcionalne zastarelosti.

»Smrt« naprave na primer nastopi, ko pametnega telefona ni mogoče več uporabljati za njegove prvotne namene: za komunikacijo, informiranje in zabavo. Ko telefon več ne omogoča naštetih aktivnosti, takrat ni več trajen. Lahko bi ga uporabljali, vendar ga preprosto ne. Veliko telefonov namreč obleži v predalih, ker jih ne uporabljamo, saj so jih zamenjali novejši modeli.

Čas uporabe je faza, v kateri napravo aktivno uporabljate, in se konča, ko jo zamenjate, ker ne ustreza potrebam ali je druga naprava privlačnejša.

Kako preprečiti predčasno zastarelost?

Kljub nedvoumnim prednostim trajnostnih naprav je glavni interes proizvajalcev še vedno, da naprave uporabljamo čim krajši čas in se pogosteje odločamo za nakup novih. Ta cilj dosegajo na različne načine.

V naprave lahko vgradijo manj vzdržljive komponente, ki se prej okvarijo, popravilo pa je zaradi omejevanja dostopa do rezervnih delov, orodij, konstrukcije naprave in skrivanja navodil za popravilo, drago ali celo nemogoče.

Načrtno zastarelost pa je še lažje doseči s programsko opremo. Pogosto se tako zgodi, da je nova različica operacijskega sistema zapletenejša in na napravah s starejšo strojno opremo ne deluje več dovolj hitro. Programski vmesniki lahko nehajo delovati oziroma niso več na voljo varnostni popravki. Tako lahko naprava postane celo manj varna za uporabo.

Najti je treba ravnovesje med uporabnostjo in zanesljivostjo, kar je zahtevno. Izredno trpežen in zanesljiv telefon bi bil debel, kar pa uporabnikom verjetno ne bi najbolj ustrezalo.

Izdelava bolj trajnostne naprave iz kakovostnejših materialov in komponent običajno pomeni izrabo več virov in dražjo izdelavo, zaradi česar je njena okoljska učinkovitost ob prihodu na trg slabša.

Trajnost pride do izraza šele, če napravo uporabljamo dlje časa in znamo izkoristiti njeno kakovost, zanesljivost in vzdržljivost. Gre torej za na videz nasprotujoči si zahtevi.

Izdelamo lahko najboljši in daleč najbolj vzdržljiv telefon, vendar ne bomo dosegli ničesar, če bomo še vedno čutili potrebo, da vsaki dve leti kupimo novega, ker menimo, da moramo slediti napredku tehnologije. Telefon in druge elektronske naprave morajo biti torej dovolj dobri, da so tudi rabljeni še vedno zanimivi za uporabnika.

Proizvajalci življenjsko dobo telefona določijo med razvojem in ga temu primerno nato oblikujejo tako, da vsaj dve ali tri leta izpolnjuje garancijske zahteve.

Povprečna doba uporabe telefona je le dve do tri leta, čeprav bi večina lahko zdržala dlje. Na to vplivajo trendi, okusi, delno tudi tehnološki razvoj, ipd. Ob prihodu novih modelov so uporabniki prepričani, da je njihova naprava zastarela, čeprav še vedno deluje normalno.

Marsikdo nima znanja o tehničnih in funkcionalnih značilnostih naprav, zato ga hitro zavede predpostavka, da je najnovejši model tudi najboljši.

Življenjsko dobo električne naprave lahko precej podaljšate s pravilno skrbjo za baterijo. Preverite, kaj lahko storite, da bo delovala čim dlje.

Prenizka stopnja recikliranja elektronskih naprav

Strokovnjaki že opozarjajo na morebitno pomanjkanje nekaterih surovin. Stopnja recikliranja ni na ravni, kot bi pričakovali in želeli, zato kopičimo elektronski odpad. Vse več držav se zato že zaveda nujnosti krožnega gospodarstva, v katerem imajo trajnostno naravnane naprave večjo vlogo, saj tako viri kot rast niso neskončni. Zaradi tega se kupce vse bolj ozavešča o pomenu trajnejših naprav, hkrati pa se spodbuja tudi njihova izdelava.

Uporabniki morajo imeti interes, da bi naprave uporabljali čim dlje, prednost pa morajo v tem videti tudi izdelovalci. Seveda pa je to precej težko, če se trgovske police šibijo pod težo različnih modelov enake vrste naprav.

Evropski projekt PROMPT, katerega cilj je povečati trajno zasnovo naprav, zagotoviti dostop do storitev popravila in nadgradnje, je pokazal, da se uporabniki telefonov največkrat srečajo z razbitim zaslonom, poslabšanim delovanjem baterije in okvarami priključka ter zvočnika.

Popravilo elektronskih naprav

Ena od lastnosti trajnejše naprave mora biti to, da jo lahko uporabnik popravi sam oziroma da jo lahko popravi vsak serviser.

Le tako bi se namreč lahko cene popravila, ki uporabnike dostikrat silijo v nakup nove naprave, znižale. Za kaj takšnega pa bi morale biti naprave sestavljene tako, da bi jih lahko razstavili z običajnim orodjem, deli ohišja med seboj ne bi smeli biti zalepljeni, izdelovalci pa bi morali tudi dovolj dolgo zagotavljati dobavo rezervnih delov. Predvsem pa bi morali izdelovalci dovolj dolgo, nujno pa vsaj za predvideno življenjsko dobo izdelka, zagotavljati popravke programske opreme.

Kako zmanjšati elektronske odpadke?

Francija je že storila prvi korak in od izdelovalcev nekaterih naprav, med katerimi so tudi pametni telefoni in prenosniki, zahteva, da kupcem sporočijo, kako jih preprosto popraviti.

Lani sprejet zakon o ravnanju z odpadki namreč uvaja »kazalnik popravljivosti« z oceno na intervalu med 1 in 10, ki ga izračunajo glede na to, kako preprosto je izdelek razstaviti, kakšna je razpoložljivost in cena rezervnih delov ter kako dostopna je tehnična dokumentacija glede na specifičnost popravljanja posameznih kategorij izdelkov. Kazalnik popravljivosti je del prizadevanj Francije za pospešen prehod v trajnostno naravnano krožno gospodarstvo in proti načrtni zastarelosti naprav ter kopičenju elektronskega odpada.