Bolj kot ščitimo svoje otroke, v večji nevarnosti so

Letos bo 15 let odkar poznam te norce. Saj ne da sama izhajam iz družine, v kateri si nihče ne bi ničesar drznil, takšnih pa vseeno nismo nikoli zganjali.

Kljub moji relativni zadržanosti, sploh ko gre za adrenalinske podvige, so se vsi trije sinovi vrgli po očetu in njegovi družini.

Verjetno zato, ker je tako bolj zanimivo. Pa tudi, ker smo jim to dovolili. 

Kako smo si različni

Svoji naravi in vzgoji primerno v tem trenutku sedim v senci pod figo, ki raste nekaj metrov od morja. Pred mano je pomol, s katerega eden od sinov – svoji naravi in vzgoji primerno – skače v morje. Ljudje se ozirajo za njim in se čudijo, od kod mu takšna spretnost.

Ne skače na noge. Pa tudi na glavo ne. Znova in znova jemlje zalet, se v zraku obrne na glavo in šele nato čofne v vodo. Trudi se, da bi v morje priletel na noge, a včasih mu obrat ne uspe povsem in prileti na ploh. Ni videti, da bi ga to odvrnilo od skakanja. Neumoren je. Dobrih 14 dni smo tu, pa se še ni naveličal.

Zgledi vlečejo

Skoku, ki je letos tako popularen, pravimo 'asfalta'. Je namreč iz časov, ko otroci še niso znali izgovoriti besede salta. To je bilo takrat, ko so bili še majhni in so v vodo skakali kvečjemu na bombico.

Verjetno tudi danes ne bi imeli pojma kaj je 'asfalta', če ne bi bilo dedka in očeta pa tete in strica, ki tovrstne skoke izvajajo že leta in se še danes niso ustavili. Pa tudi babice, ki je svoj čas 70 na uro brzela dol s Kureščka.

Ta strah

Če bi zares prisluhnila svoji naravi in se prepustila strahu, ki mi včasih jemlje spanec, bi svojim sinovom prepovedala početi marsikaj. Starši dobro veste, o čem govorim. Čeprav sem po 13 letih materinstva že marsičesa navajena, še vedno padem v skušnjavo. Če bi se dalo, bi jih obdala z milnim mehurčkom. Potem bi uživala v tem, da se jim ne more nič zgoditi.

Kaj je bolj varno

Ampak tega ne moreš. Ker bolj kot jih ščitiš, v večji nevarnosti so.

Nič ni lažjega kot sedemletnika posaditi zraven sebe in mu v roke poriniti elektronsko igračo. Prav zdajle jih nekaj takšnih čepi pod sosednjo figo. Zleknjeni po brisačah zamaknjeno zrejo v male ekrane. Še pogovarjajo se ne.

Na prvi pogled so varnejši od pogumneža, ki nekaj metrov stran frči po zraku in s pljuskom pristaja v morju. In tudi od tistega, ki binglja s fige in nabira slastne sadeže, da jih bomo jutri imeli za zajtrk. Kaj šele od tretjega, za katerega v tem trenutku sploh ne vem, kje je.

Ampak, ali so res?

Milni mehurčki počijo. To je njihova najbolj očitna lastnost. 

Brez panike

Zato namesto da bi me ves čas skrbelo, vztrajno odganjam paniko, stiskam pesti in mižim na obe očesi, predavam o varnosti, pripenjam varnostne pasove, na glave tlačim čelade ... in si govorim, da bo vse v redu. Pa vsak mesec nekaj evrov namenim za nezgodno zavarovanje. Ker nikoli ne veš.

Zame je to tisto, kar morajo starši dati svojim otrokom. Potem imaš spretne, pogumne in radovedne otroke, ki jih je veselje gledati. Ne pa nerodnih, razvajenih in sitnih mulcev, ki imajo že pri desetih težave s prekomerno težo in samozavest na nuli.

Za svoje že danes vem, da se bodo razvili v postavne in iznajdljive fante. Predstavljam si jih z enako intenzivnostjo, kot je tista, s katero me včasih ponoči preganjajo nezgode, ki jih lahko doletijo.

Ampak ne glede na to. Če kdo od njih slučajno bere tale članek: »Da vas ne vidim noreti s kolesi po tistih klancih! Velja tako za otroke kot za odrasle! Se vam sploh sanja, kako nevarno je to?«

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.