Aktualno
%D
dni
%H
ur
%M
minut
%S
sekund
LIVE
rezultati

Vse je v glavi

objavljeno28. 8. 2018

Oni dan, med tekom – kakopak, saj je takrat praktično edini čas, ko res lahko razmišljam o življenju, o sebi, o vrednotah, ciljih, željah in še čem - sem razmišljala, kako se spreminja svet, vse okoli nas in seveda mi z njim ali pa vzporedno z njim. Kako mi je bilo recimo včasih pomembno, kaj si bodo drugi mislili, kaj bodo rekli, kako me bodo dojemali. Danes vem, da to ni moja stvar. To, kaj si nekdo misli o meni, je povsem njegovo. S tem nimam popolnoma nič. Ko enkrat to ozavestiš, je življenje veliko lepše. Toliko bremena pade z ramen. Pa tako malo je potrebno. Samo en klik v glavi. Odločitev. Zavestno delo na tem. Sprva je sicer potrebno veliko ponavljanj taistega klika, sčasoma pa se občutek kar nekako udomači.

Brez nič – ni nič!

Ljudje me  velikokrat slišijo izreči misel, ki jo kdaj dobim tudi občasno pod nos, a nič zato: »Brez nič - ni nič!« Resnično verjamem, da je za uspeh treba delati. Da se čudeži, spremembe, napredek ne zgodijo kar tako – vsaj misli in vzporedno tudi dejanja, aktivnosti je potrebno usmeriti k nekemu cilju, da se potem lahko ta uresniči.

 

In tako sem se, predvsem zaradi tega pisanja za Triglav tek, zadnjič vprašala, ali bom še naprej in vedno tekla samo za užitek? Ali ne bi bilo vseeno dobro, da si postavim nek minimalen cilj, v smislu »No pain, no gain«? Vsaj cilj, da ne bom ravno duše spustila na Brdu. Kraj je sicer kot nalašč za zadnje potovanje, idiličen, miren in spokojen, ampak vseeno bi se raje tja še vračala v živi podobi. Pa vendar kar odlagam s tem, da bi za to kaj naredila.

 

In takole me bo seveda povozil čas. V cilj bom pritekla zadihana in zaripla v obraz z obžalovanjem, da sem se tako obirala in si nisem postavila mejnikov za dosego tega cilja. To je podobno, kot če bi nekdo želel shujšati, vendar za to ne bi bil pripravljen spremeniti prehrane, se odreči kakšni pregrehi ali pa povečati telesne aktivnosti.

 

Resnično, brez nič – ni nič. Morda pa me bo kljub vsemu tole pisanje spodbudilo k temu, da le še ujamem zadnji vlak za kakšen intervalni ali pa vsaj fartlek, ki sta gonilo tekaškega napredka.

 

 

Dihalne tehnike kot preizkus osebne vztrajnosti

Trenutno sem očitno bolj v »zen fazi« življenja. Trudim se vzdrževati notranji mir, ravnovesje in iščem poti k iskanju sebe. Spreminjam se in v teh spremembah sem si všeč. Prvič v življenju dajem sebi prednost ali pa se vsaj postavljam visoko na prioritetno lestvico.

 

Spomnim se, da je nekoč sodelavec izjavil, da najprej poskrbi zase, in da šele nato pridejo na vrsto otroci in žena. Njegova izjava se mi je takrat zdela bogokletna. Egoistična. Sebična. Spominjam se občutka zgroženosti, ki je bil v meni. Ampak danes ga razumem.

 

Če ne poskrbiš najprej zase, da se sam počutiš dobro v lastni koži, ne moreš toliko dati okolici, kot bi ji lahko sicer. Danes vem, da je pomembno, da poskrbim zase, da si dam prednost, če je to le mogoče. Spreminjamo lahko le sebe – nikogar drugega. Čakanje na to, da se bodo okoliščine spremenile in bomo potem lahko sam zaživeli v polni meri, ne obrodijo zadovoljujočih sadov. Bodi sprememba, ki si jo sam želiš.

 

V tem duhu sem se tudi udeležila delavnice tehnik dihanja z Brigito Langerholc, ki so bile organizirane v sklopu priprav na Triglav tek. Priznam, da sem bila kljub vsemu, da sem danes veliko bolj dojemljiva za takšne stvari, nekoliko skeptična. A je skepsa kmalu zbledela.

 

Brigitina pripoved, kako pozitivno je ta dihalna tehnika vplivala na njeno zdravje, energijo, na življenje na splošno, me je prepričala. Vsaj toliko, da bom vsako jutro 21 dni vztrajala in izvajala to tehniko zjutraj, ko vstanem. Četudi mi vzame dobrih 20 minut. Ste se morda ob tem vprašali, zakaj ravno 21 dni? Že Aristotel je nekoč zapisal: »Smo tisto, kar delamo večkrat. Odličnost torej ni dejanje, ampak je navada.« In po prepričanju nekaterih, deloma pa tudi po raziskavah, bi naj bilo ravno teh 21 dni čas, ko se neko ponavljajoče dejanje začne spreminjati v navado. Bomo videli. Morda o tem, ali to zares drži, spišem v zadnji objavi, ki bo na sporedu septembra.

 

Že po dveh tednih izvajanja te dihalne tehnike pa lahko rečem, da je ta potrdila najmanj naslov tokratnega članka. Med izvajanjem vaje, ko je potrebno zadržati dih najmanj 90 sekund, namreč opažam, da je ravno glava tista, ki odločilno vpliva na to, koliko časa zmorem zadržati dih. Kadar se mi med tem porajajo v glavi kakšne negativne misli, ali takoj, ko pomislim, da mi ne gre dobro, da ne morem več, se potreba po vdihu tako poveča, da ne uspem doseči tistega 90 sekundnega cilja. In obratno – ko se uspem povsem sprostiti, ko zaupam svojemu telesu, je cilj dosežen.

 

 

Energija teče tja, kamor usmerimo našo pozornost

Vsekakor pa že danes vem, da kot pribito drži tale zgodba:

Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja v nas. Rekel je: »Moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas. Eden je hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, se samopomiluje, je kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in je egoističen. Drugi pa je dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, zna se vživljati v druge in zaupa. «Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka: »Kateri volk pa zmaga?« Dedek je preprosto odgovoril: »Tisti, ki ga hraniš.«

 

Vprašanje je le, kaj in kako močno si česa želimo. In ko bomo energijo usmerili v to, bomo zagotovo prišli na cilj – četudi s polžjimi koraki. Bomo pa.

 

O avtorici: Špela Jereb Planinšek je kulinarična blogerka, ljubiteljica potovanj in mama treh otrok, a tudi navdušena rekreativna športnica, ki tekaške copate obuje, kadar le lahko. Na 7. Triglav teku se bo preizkusila na teku na 10 km, skupaj z družino pa bodo odtekli tudi krog na družinskem teku. V septembru pa ne spreglejte Špelinih vtisov z izjemnega tekaškega dogodka.