Aktualno
%D
dni
%H
ur
%M
minut
%S
sekund
LIVE
rezultati

Naučila sem se teči iz užitka

objavljeno22. 6. 2018

Ko se spomnim na šolske čase in tistih 600 m, ki smo jih morali preteči enkrat na leto, si vedno mislim, zakaj ljudje šele tako pozno spoznamo, da so nekatere stvari v življenju tako pomembne, tako dragocene. Zame je bil tek od nekdaj ena od najbolj zoprnih stvari v življenju. Resno. Če bi mi ponudili možnost izbire, ali odtečem tisti krog in pol na atletskem stadionu ali pa namesto tega prekolesarim 30 ali pa tudi 40 km, bi se zagotovo odločila za slednje. In kako sem potem vzljubila tek?

Od okoliščin do vztrajnosti

Da sem samoiniciativno začela teči, so me pripeljale okoliščine, od tu naprej pa je bilo pravo gonilo vztrajnost. Ko sem namreč pred skoraj 15 leti rodila drugega otroka, pri čemer sem bila v fazi zaključevanja študija, je časa za rekreacijo zares primanjkovalo. Takrat se je tek ponudil kot edina možnost vadbe, kjer ni pomemben del dneva, kjer ni pomembno vreme in kjer ni urnika. Obenem pa je tek tudi šport, ki ti ponuja sorazmerno veliko rezultata za malo vloženega časa. Idealno torej za zelo zaposleno mamico študentko z dvema majhnima otročkoma.

 

Pa sem začela. Spomnim se, da sem si med sprehodom z vozičkom ogledala potencialno možno traso, manjši krog, kjer bi lahko kasneje pretekla svoj prvi kilometer in pol. In sem šla. Začela sem zelo optimistično, kakopak. Saj sem bila vendar od nekdaj športnica, sicer res v disciplinah, ki nimajo s tekom nobene veze, saj med jahanjem pretežno ves čas sediš na riti, razen, ko se konj pred oviro odrine, da moraš privzdigniti tazadnjo, da mu tako pomagaš premagati visoko in včasih celo široko postavljene ovire.

 

V resnici še kako drži tista, da vsak šport zahteva druge mišice in drugačno vrsto kondicije.

 

Ko sem tako začela teči prvih nekaj 100 m, sem hitro ugotovila, da sem v resnici zelo slaba tekačica, saj sem v tistem kilometru in pol imela najmanj 4 nekaj minutne pavze, moj srčni utrip in sopenje pa sta bila bolj podobna pretečenemu Špartatlonu. Ampak nič za to, sem si rekla – četudi čez zobe. Vsak dan bo lažje.

 

Pri tem sem sicer pozabila, da so me naslednja dva dneva tako bolele noge, da sem se komaj premikala, a sem kljub vsemu vztrajala in tekla v bolečinah.

O mojih takratnih mislih in borbi, ki sem jo bila v glavi, pa morda niti raje ne bi pisala. V mislih sem želela ohraniti samo to, da mi bo uspelo premagati tisti zid, tisto blokado, ki jo imam že celo življenje pred tekom in ko bom na drugi strani, bo tek zame čista poezija. In točno tako je tudi bilo. Vztrajnost je premagala tisto »kaj je meni tega treba« mantro.

 

Uživanje v teku

Spomnim se, kako sem bila ponosna sama nase, ko sem pretekla svojih prvih 5 kilometrov v kosu. In vedno bolj sem uživala v trenutkih med tekom, vedno manj sem bila zadihana in utrujena. In še nekaj, vedno bolj sem potrebovala tek. Prav pogrešala sem ga v dnevih, ko nisem šla teči. In tako je še danes.

 

Seveda to ne pomeni, da tečem vsak dan, saj ob danes že treh otrocih in vseh ostalih obveznostih, ki jih imam, tega časa dejansko nimam. A, če ne druga, si čez vikend navijem budilko za ob 6h in to je zame čisti užitek. Teči, ko večina ljudi še spi, ko ni avtomobilov, ko se prebuja jutro in mi pojejo ptice.

 

Tega užitka ne odtehta nobena dodatna ura spanja, ki si ji morda takole  ukradem ob že siceršnjem pomanjkanju spanja, ki se nabere čez teden, ko moram vstati že uro in pol prej.

 

Tečem zase

V resnici torej tečem predvsem in samo zase – za moje dobro počutje. Fizično in psihično. Tečem po počutju, ne gledam na uro, kakšen tempo imam, ne delam intervalnih treningov, ne lovim rezultata.

 

Pa vendar se vsako leto udeležim dveh tekaških prireditev – Triglav teka in Ljubljanskega maratona.

 

Prvega zato, ker je organiziran v tako idiličnem okolju, ker je prava energija in ker je družini prijazen dogodek, na katerem lahko tečemo vsi – cela družina. Drugega pa zato, ker mi je tisti polmaraton, ki ga moram preteči konec oktobra dobra motivacija za dneve, ko bi lahko izbrala tisoč in en izgovor ali pa obveznost in tako ne bi tekla. Tako pa vem, da nekaj malega pa le moram preteči pred to 21-ko, pa še pozitivna energija, ki je prisotna tam, mi da veliko energije.

 

Tudi letos bo tako – Triglav tek in Ljubljanski maraton. Edini cilj je preteči traso in ob tem uživati brez prevelikih naprezanj. No ja, za družinski tek na Triglav teku že danes vem, da me bo sin preganjal: »Mami, daj prosim hitro teči, da bomo med prvimi!«

 

O avtorici: Špela Jereb Planinšek je kulinarična blogerka, ljubiteljica potovanj in mama treh otrok, a tudi navdušena rekreativna športnica, ki tekaške copate obuje, kadar le lahko. Na spletni strani Triglavtek.si lahko vsak mesec preberete njen blogovski zapis o pripravah na že sedmi Triglav tek.