Aktualno
%D
dni
%H
ur
%M
minut
%S
sekund
LIVE
rezultati

Bi morala začeti trenirati načrtovano?

objavljeno19. 7. 2018

Teči zase in samo zase – tukaj me zares nič ne obremenjuje. In seveda še vedno tečem zase in samo zase. A kljub vsemu so se morda ravno zaradi pisanja tega bloga vame naselili dvomi, kot so: ali bi morala začeti trenirati, se držati programa, meriti čas, spremljati napredek? Na nek način se zdaj počutim bolj odgovorno do tega, kaj sporočam o teku. Čeprav je bistvo po mojem kljub vsemu, da pišem o sebi in o mojem teku. Verjetno ni smiselno, da zaradi pisanja spreminjam svoje navade in odnos do teka. Ali pač?

Slalom med službo, 3 otroci, kuhanjem in tekom

Tečem, kadar le utegnem. Bolje rečeno, tečem, ko si uspem iztrgati čas za tek. Ko se na moji tehtnici slabe vesti in skrbi zase jeziček premakne v prid slednjega.

 

Med tednom to pomeni, da tečem po službi, saj zaradi enourne vožnje do službe, od doma krenem že ob 6. uri. Tečem, ko ocenim, da sem doma postorila najbolj nujne zadeve, ko sem za družino pripravila zdrav obrok, ko sem otrokom že namenila del sebe in ko nimam preveč ostalih obveznosti na popoldanskem urniku. Te so velikokrat vezane tudi na pisanje kulinaričnega bloga in s tem povezanih aktivnosti, ki bi samo še povečevale čas moje odsotnosti od doma.

 

Starejša otroka sta sicer že povsem samostojna, najmlajši, ki bo jeseni dopolnil 6 let, pa še vedno potrebuje nekaj varstva. Kadar sta starejša zasedena s svojimi obveznostmi, ali kadar čutim, da ju že preveč obremenjujem s tem, da bi igrala vlogo varuške in ko moža ni doma ali ne more, je tek zame pač »mission impossible«, misija nemogoče. In to sprejmem kot dejstvo. Zlahka se tako zgodi, da med delovniki sploh ne uspem obuti tekaških copat.

 

Izkoristim proste dneve

Zato izkoristim proste dneve, vikend. Teč grem že ob 6. uri zjutraj, ko družina še spi. Takšna jutra so zame najlepši uvod v dan. Zdi se mi, da če tako dobro začnem dan, ga skorajda nič več ne more pokvariti.

 

Tečem v naravi, skozi gozd, mimo gradu, jezera, travnikov, pašnikov in drevoreda, navkreber in navzdol, ko se narava prebuja in je edini zvok, ki me spremlja na tej poti, ptičje petje. To je najlepše darilo, ki ga lahko podarim sama sebi. Vsakič sem si hvaležna za moč, ki jo potegnem iz sebe, ko zjutraj, ko zazvoni budilka, raje vstanem, čeprav najprej pomislim, da bi spala naprej. Saj vem, da bi padla v ritem družinskega dogajanja in s tekom zopet ne bi bilo nič.

 

Po navadi, ko se okoli 7. ure vrnem s teka, se moram tako ali drugače v sekundi preklopiti na povsem drugo frekvenco in tempo dogajanja. Prvo vprašanje, ko stopim skozi vrata, je namreč, kdaj bo zajtrk.

 

Kompromisi med željami in realnostjo

Želela bi teči več. To je dejstvo. Želela bi tudi teči brez tistega časovnega okvira – imaš 1 uro in zdaj teči. Včasih je celo urnik tako nastavljen, da če želim odteči tisti moj 10-kilometrski krog, moram teči v dovolj hitrem tempu, da se bom potem še na hitro uspela stuširati in ne bomo zamudili na kakšno praznovanje ali pa kak drug dogodek/opravek. In takrat tek zame ni tako sproščujoč.

 

Še vedno je sicer bolje, da odtečem malo manj sproščeno, kot da sploh ne bi tekla. A takrat se moje misli zagotovo več ukvarjajo s tem, ali bom uspela pravočasno priti do doma, kot pa da bi se ukvarjale s pospravljanjem in zlaganjem misli v predalnikih mojega podstrešja – moje glave. Ali z razvijanjem idej, ki mi rojijo v glavi, ali pa preprosto s poskušanjem misliti na nič. Bolje rečeno s poskušanjem, da ne mislim na nič. To je šele izziv.

 

Trening?

Vidite lahko, da nisem povsem tipična tekačica. Nimam ustaljenega urnika in nimam začrtanih treningov. Pa vendar pišem prispevek o teku. Za Triglav tek. In zopet se mi pojavijo vprašanja – bi morala začeti trenirati načrtovano, s programom za dosego boljšega časa, spremljati napredek, se septembra dokazati, da sem prava tekačica?

 

Ne, odločila sem se, da se ne dam. Saj nisem nikjer in nikoli trdila, da sem strokovnjakinja za tek. Sem samo ženska srednjih let, ki rada teče. Ki teče za dušo. Za sprostitev. Ženska, ki Triglav teka ne dojema kot tekmovanja z drugimi, še sama s sabo ne. Zame je udeležba na Triglav teku družaben dogodek, na katerem lahko srečam kar nekaj sodelavcev, ki radi tečejo in kjer se mešajo pozitivne energije ljudi, ki jih druži šport. In kaj je lepšega od tega?

 

O avtorici: Špela Jereb Planinšek je kulinarična blogerka, ljubiteljica potovanj in mama treh otrok, a tudi navdušena rekreativna športnica, ki tekaške copate obuje, kadar le lahko. Ne spreglejte njenega naslednjega blogovskega zapisa, ki ga bomo na strani Triglavtek.si objavili ob koncu avgusta.