Navigacija na motorju: Da ali ne?

Navigacija na motorju je uporabna, toda klasičen zemljevid da širšo sliko.

Ko so pred desetimi leti postali »garmini« dovolj poceni, da nakup ni predstavljal investicije, sem se ogrel. Zdeli so se mi prav simpatična tehnična igrača. Prišel je moj prvi, pa drugi, pa tretji. Toda začetno navdušenje je hitro uplahnilo, ker je bila odzivnost tako-tako.

Živcirala me je logika vnosa podatkov o cilju, recimo ulice. Dokler sem prodrl v logiko in nekako vtipkal želeni naslov tako, da ga je aparat razumel, bi to na klasičnem zemljevidu naredil v dveh potezah. Življenje je preprosto prekratko, da bi ga takole obremenjeval z balastom.

 

Jezilo me je tudi, da me je hotela naprava večkrat peljati nekam naokoli, ko pa sem sam prav dobro vedel, katera cesta je najbolj slikovita, primerna, krajša … pač karkoli že, večkrat se nisva strinjala.

 

Iz tega zapisa verjetno že dobro slutite, da me elektronski pripomočki pravzaprav ne navdušijo. Nisem odvisnik. Elektronsko navigacijo uporabljam izključno zato, da tik pred ciljem čim prej najdem naslov hotela ali delavnice. In nič več.

 

Sam sem še vedno za papir

Vse izlete planiram in izpeljem s papirnatimi zemljevidi. Ker so zadnje čase tiskani na slabem papirju, ki se hitro začne trgati po pregibih, si vsak nov zemljevid doma polepim s prozornim lepilnim trakom.

 

Pri nakupu zelo pazim na merilo in tudi izvedbo. Če grem v Bosno, pač na zemljevidu ne potrebujem tudi Avstrije. Če grem v Nemčijo, potem kupim zemljevid tistega območja, kjer se bom vozil. Torej, če grem na Bavarsko, potem na zemljevidu ne potrebujem še Hamburga.

 

Najraje poiščem merilo 1 : 175.000 do 1 : 200.000.

 

Uporabno je, da je moja dnevna pot – običajno je to največ 350 kilometrov – prikazana nekako znotraj velikosti a3, torej na velikosti dveh pisarniških papirjev. Če je zemljevid preveč neroden, ga brez slabe vesti razrežem na ustrezno velike liste.

 

Zakaj je kakovosten zemljevid še vedno pripravnejši?

Solidno izdelana karta s splošno uveljavljenimi znaki in barvami prikazuje večjo površino sveta. Tako dobiš širši pogled.

 

Nekateri zemljevidi so postali obupno nepregledni, očitno delo na hitro priučenih kartografov. Zato je pred nakupom zelo priporočljivo razgrniti zemljevid in si pogledati, ali ga razumemo. In ali je pregleden.

 

Zaradi razširjenosti elektronskih navigacij  je vse težje najti zemljevide. Nedavno sem ob italijanski obali iskal zemljevide tiste in sosednjih pokrajin, pa tega nihče več ne prodaja. 

 

Uporaba zemljevida ni preprosta. Zahteva nekaj znanja in vaje, da si izostriš občutek. Zato si že doma dobro ogledam, kam bom šel, poizvem, kje je kakšna znamenitost ali posebnost, in tako postopoma dobivam širok pogled na nov svet in kraje. Bistvene kraje označim z barvnim svinčnikom, včasih tudi kaj dopišem. Tako se nikoli ne more zgoditi, da ne bi pravzaprav kar na pamet vedel, kje se nahajam.

 

Da ne bo pomote: navigacija na motorju je uporabna

Nevarnost elektronskih vodičev je prav v tem, da človeka ne ravno poneumljajo, pač pa ga vodijo kot oslička. Če se zadeva zaplete ali kakorkoli odpove, tisti hip nimaš pojma, kje si bil in kam si prišel. To pa tako preprosto ne gre. Boleče zoprno je postati odvisen od tuje pameti.

 

Seveda je elektronski pripomoček uporaben. Enako kot strup ali zdravilo, v ustreznih odmerkih. V nervozni gneči nekega tujega mesta se je samo z gledanjem na papirnat zemljevid (med vožnjo) težko dovolj hitro in predvsem varno prikopati do cilja. Včasih človeka loči od cilja samo še ena enosmerna ulica, pa moraš daleč naokoli.

 

Kombinacija zemljevida in navigacije je najbolj zanesljiva. Znak za bočni veter z desne strani.
 

Kako uporabljati navigacijo na motorju, da bo varno?

Pozor. Vožnja motorja je dokaj specifična in zahteva zbranost. Tu pridemo do vprašanja, kje naj bo vgrajen elektronski pripomoček, da bo najbolj primerno.

 

Ker mora voznik opazovati cesto in promet, je vsako umikanje pogleda zelo nevarno, saj traja več kot sekundo.

 

V tem času pa motorist prepelje precejšnjo razdaljo – na slepo. To pa niti najmanj ni v redu, saj motorista na cesti lahko marsikaj preseneti. Navigacija na motorju naj bo vedno vgrajena višje od armaturne plošče. Recimo na polovici med linijo pogleda na cesto in armaturno ploščo.

 

Kadar je potrebno v navigacijo vnašati ukaze ali spreminjati velikost pogleda, je to prav narediti med mirovanjem. Če so glasovna navodila moteča, jih utišamo. Ali pa sledimo le glasovnim navodilom in ne gledamo več na aparat. Povezava navigacije z govorno napravo v čeladi je zelo učinkovita, ker je kakovost zvoka odlična.

 

Kadar so ceste zelo prepletene, je nujno zmanjšati hitrost vožnje, da lahko aparat pravočasno posreduje vsa navodila in da imamo čas to tudi varno izvesti.

 

S papirnatim zemljevidom so lahko težave, kadar dežuje. Papir ne mara vode. V takšnih primerih si na list A4 zapišem imena krajev in oznake cest proti cilju ter ga vtaknem v plastično mapo. In zapisom sledim. Kot bi imel rallye radar. Preprosto in učinkovito. Energijsko neodvisno. Pa tudi zastonj.

 

Članek izraža stališča avtorja in ne nujno tudi stališč Zavarovalnice Triglav, d.d.

 

 

motorno kolo, varna vožnja, aktivno življenje, zavarovanje motornih koles
Ne zamudite ničesar!

Izbor najnovejših zgodb in nasvetov za brezskrbno pot z vašim motorjem, enkrat na mesec v vašem e-nabiralniku.